Nevestina obleka

Tako kot vse na najini poroki je morala biti seveda tudi obleka pravljična. Izhodiščna ideja je bila, da si obleko sposodim, saj zanjo ne želim plačati preveč, pa tudi hraniti je nisem imela namena. Z izposojo maturantske obleke sem bila zelo zadovoljna, saj mi je dala izposoja možnost širše izbire in bolj ekstravagantne obleke, saj ni bilo treba misliti na to, “da bi jo še kdaj oblekla.” Cilj pri poročni obleki je bil torej enak: izposoja. 

Nujne karakteristike obleke, ki sem si jo želela so bile sledeče: bela, dolga, z naramnicami. Naramnice so se mi zdele nujen pogoj, saj nisem med najmanjšimi (ali najbolj suhimi) in se mi je torej zdelo pomembno, da moje oprsje stoji v obleki in me tekom poročnega dne ne ovira. S poročnimi oblekami brez naramnic so imele kolegice podobne postave že kar nekaj problemov. Mogoče pa vseeno velja omeniti, da majic brez naramnic tudi drugače ne nosim in jih mogoče nisem niti navajena (?).  Kakorkoli že, naramnice so bile pri izposoji obleke največji problem. Večina oblek, ki sem jih šla pogledat je narejena brez naramnic in so torej že avtomatično izpadle iz izbora. No, priznati moram tudi, da se iskanju obleke v tisti fazi (10 mesecev pred poroko) še nisem resno posvečala, saj je bilo še dovolj časa in sem zgolj zbirala ideje. Obiskala sem enega največjih salonov v Ljubljani, kjer sem na vprašanje o oblekah z naramnicami dobila odgovor »saj vam lahko trakce našijemo na katerokoli od oblek«. Ne hvala – zame to ni lepa obleka, zaključene celote, ampak nekaj narejeno na pol… Svoje 'tegobe' iskanja obleke sem ob kavi razlagala sosedi, ki je bila takoj jasna, da je edina opcija pri poročni obleki, da se jo da naredi. To se mi je na začetku zdelo zelo potratno, pa sem na koncu ugotovila, da je cena izposoje in izdelave obleke skoraj enaka. Torej sem začela razmišljati tudi o izdelavi… Glavni argumenti proti sposojenim oblekam, ki sem jih našla tekom najinega leta priprav na poroko so naslednji:

1. Poročna obleka je enkratna in se ti mora popolno prilegati, kar se sposojena nikoli ne bo (sploh še nimaš postave kot iz škatlice);

 2. Sposojene obleke se ožijo in krajšajo, da bi jih čim bolj priredili izposojevalki, kar se jim po nekajkratni ponovitvi tega procesa pozna;

3. Kvaliteta blaga iz katerega so narejene obleke za izposojo je navadno precej slaba, v njej se potiš,…

4. Pod razno bi lahko naštevala sentimentalnost, da ti obleka ostane, pa higieno, pa stroške… Aja, velja omeniti še to, da sva mi2 želela opraviti fotografiranje že pred poroko (več o tem v enem od prihodnjih prispevkov),  za kar bi si morala obleko 2x sposoditi in bi torej vse stroške povezane s tem plačala 2x! 

Ideja o obleki narejeni po meri je tako postajala vse bolj mamljiva…Nisem pa točno vedela kako se zadeve lotiti. Informativno sem se zanimala za nakup blaga in najbolj priporočena trgovina z blagom je ena na Gorenjskem: Gramatext (http://blago.gramatex.si/gramatex-trgovina-z-metrskim-blagom/). Če odštejem problem lokacije (v trgovini sem bila 3x in vsakič sem se po poti izgubila) je trgovina super. Imajo odlično blago (btw: tudi za druge stvari, poleg poročnih oblek) in veliko izbiro. Poleg tega imajo vsak dan prisotno šiviljo/krojača, ki pomaga pri izbiri. No in ena od šivilj, ki so tam na razpolago se specializira prav za izdelavo poročnih oblek. Gospa je nadvse simpatična, predvsem pa izjemno strokovna. Več o njen spodaj.

Nikoli nisem imela fiksne ideje o tem, kakšna naj bi bila moja obleka in na začetku sem izhajala iz tega, da oblek ne bom iskala na internetu, saj bom zagotovo našla takšno, ki mi bo všeč in jo bo pri nas nemogoče dobiti (sploh za izposojo). Pa kljub vsemu me je mamljivi svet poročnih oblek premagal in sem pokukala v to, kaj mi ponujajo prostranosti interneta. Zaključek: preveč. Rešitev številka 2 (mamljivega sveta interneta): na telefon sem si naložila aplikacijo »The knot«, ki med preko 10.000 oblekami na svetovnem spletu izbere tiste, ki ustrezajo vnesenim parametrom  (višina, tip postave, želeni tip /kroj obleke). In sem jo našla, tisto mojo, pravljično. Takšna mora biti in to je to. 

foto: http://lovelyweddingdress.com/wedding-dress-china.asp?hw_id=6093

Ko sem s sliko prišla do dotične šivilje je bila sicer navdušena, a me je že takoj opozorila na to, da bo z obleko veliko dela, saj je čipka na zgornjem delu zelo boga in bo težko najti tako bogato čipkasto blago. In res je bilo tako – iskala sem ga tako pri nas, kot v Italiji, pa nisem našla nič tako bogatega, tako da je šivilja predlagala, da bi kupili manj bogato blago, ki bi ga potem dopolnjevali – to bi naredila tako, da bi izrezovala bogate dele odvečne čipke in jih dodajala v blago za obleko. In to smo tudi naredili. Število ur, ki ga tovrstno delo zahteva je nepredstavljivo in ga tudi ni mogoče plačati. Na tem mestu gre torej posebna zahvala šivilji, da je bila to sploh pripravljena naredili in hvala za vse ure, ki so bile v mojo obleko vložene. Da je šivilja res popolna profesionalka pa priča tudi dejstvo, da je obleko naredila zgolj na podlagi zgornje fotografije. Pa še pri tem je imela (odlične) nasvete kako prilagoditi dolžino čipke, da bo obleka najbolje stala na meni in skrila, kar imam za skrit in poudarila, kar je za poudarit.

Moja obleka:

foto: Matjaž Tavčar

Tako kot pri vsaki stvari na poroči sva imela tudi tukaj (vsaj) eno noro idejo; spodnji del podkrila v barvi najine poroke – viola. Šivilja je rekla, da tega pri nas še ni videla in da je takoj za, da se obleko na ta način malo popestri. Sploh pa se pod-krilo vidi samo, kadar se obleka dvigne oz. premakne – pa še takrat se vijoličast til samo malo posveti ob robu. Izpadlo je odlično.

Da sem se v obleki res dobro počutila, da se mi je odlično prilegala in me ni pri ničemer motila priča tudi dejstvo, da sem bila v njej do zjutraj. 

Torej kratek zaključek tele zgodbe: nikakor izposojenih oblek, aplikacija »the knot« če iščete ideje glede kroja ter nujno šivilja ga. Nada Hrovatič (031 800 890) za izdelavo – pa še njena spletna stran: http://www.modna-oblacila.com/

ORGANIZATOR POROKE:

V začetni fazi se pravzaprav nisva znala odločit ali pravzaprav to rabiva in kakšna je njihova funkcija. Izpeljala sva tri sestanke in ugotovila, da midva tega pravzaprav nič ne rabiva. Njihova bistvena naloga, kot so nama jo predstavili, je v tem, da namesto para zberejo ponudbe in vodijo pripravo dogodka. Ravno tako pomagajo pri zbiranju in oblikovanju idej ter želja. Glede na to, da imava za sabo organizacijo številnih dogodkov in glede na to, da sva imela zelo jasno podobo kaj bi rada sva v bistvu lahko sama zbrala relavantne ponudbe. Končna izbira pa je v vsakem primerih na paru. Organizatorja poroke bi priporočil paru, ki se nima časa in izkušenj ukvarjat s pripravo poroke ob enem pa bi se vedno rad poroko na malce višjem nivoju, kot je lokalna gostilna in harmonikaš. Strošek organizatorja je cc. 1500 EUR, kar je kar lepa številka. Si pa znam predstavljat, da vsaj del tega stroška pokrijejo morebitne ugodnejše ponudbe, ki jih dobijo. Seveda lahko enake ali boljše popuste dobi tudi vsak sam če ima čas in voljo.

Pod črto gre za korektno storitev, ki verjamem, da komu lahko prav pride, vendar pa popolnoma nič takšnega kar nebi mogla izpeljat sama s precej manjšim stroškom. Bi pa rekel, da so neobhodni za nekoga, ki se ne zeli ukvarjat samo organizacijo in ne zeli kolegov in sorodnikov obremenjevat z izvedbo. Vsak pa zase ve ali se najde v tem opisu. Osebno sva se srečala s tremi ponudniki storitve. Agencija Misson je delovala izjemno profesionalno in na nivoju. In če bi dejansko potrebovala te storitve ocenjujem, da bi izpeljali dogodek na visokem nivoju. Si pa ne predstavljam delat z njim na kakšni tipični vaški poroki. Katera je bila druga organizatorka s katero sva se srečala se nikakor ne spomnim, kar tudi nekaj pove o njej. Glede na to, da smo se srečali samo na enem sestanku težko ocenjujem njeno kvaliteto, ampak na prvi vtis naju ni prepričala, da bi lahko dogodek speljala na enakem nivoju kot Misson ali zelimo.si. G. Vodušek z agencije Mission je že na prvem sestanku imel več idej in se je znal bolje prilagodit okvirnim željam. Tudi elektronsko sporočilo s ponudbo je vsebovalo že nekaj konkretnih predlogov v skladu z našim razgovorom. Pri ga. Petri (mislim, da je bilo tako ime drugi organizatorki) je bilo vse skupaj bolj splošno brez konkretnih idej. Pač nekaj zelo splošnih nasvetov in na primer ni znala predlagati niti enega kraja, ki bi ustrezal najinim željam. Najbolj pa me je presenetila cena, ki je bila kljub očitno manj referencam in izkušnjam identična kot pri prvem ponudniku. Na splošno sem pri kar nekaj stvareh vezanih na poroko dobil občutek da so cene kartelne in zaradi predpone poročno vsaj 30% višje kot je realno. Ravno tako je bilo malce smešno, da je cena 1500 EUR, kolikor sta pričakovala oba ponudnika, bolj kot ne enaka ne glede na to kaj pravzaprav morajo storiti. To je pač paket in če imaš stvari že na pol zamišljene in zastavljene to njih kaj dosti ne zanima.

Tretji izvajalec s katerim sva se srečali so bili zelimo.si oni poleg organizacije nudijo celotno izvedbo poroke s svojimi podizvajalci. Organizacije kot taksne zato ne zaračunavajo posebej. Na prvem sestanku sva imela glede njih odličen občutek, vendar pa se je kasneje izkazalo, da z njihove strani ne potrebujeva celotne storitve ampak posamezne elemente, v tej fazi pa so kasneje postali precej manj odzivni in v končni fazi niso bili izbrani za nobeno storitev. Bi jih pa vsekakor priporočila nekomu, ki išče celotno rešitev na enem mestu. So pa tudi eni redkih, ki pri cateringu ne ponujajo pijače po »gostilniških cenah«

FOTOGRAFIRANJE DRUGIČ

Ko sva razmišljala o fotografiranju sva se soočila s tem, da se na poroki srečata dva izjemno različna stila slikanja. Po eni strani si želiš portretno fotografijo, po drugi strani pa je potrebno zajeti tudi 1000 majhnih enkratnih dogodkov, ki se zgodijo hipoma in jih ni mogoče predvideti ali ponoviti.

Največji problem portretne fotografije je v tem, da za kvalitetne fotografije rabiš čas. Čas pa je nekaj kar vedno manjka na poročni dan. Na vseh porokah do sedaj so portretno fotografijo stlačili v eno do dve uri nekje med enim in drugim obredom ali pred večerjo. Svatom pa tisti čas ni ostalo drugega, kot da gledajo na uro in pivčkajo. Nama se je kot prvo zdelo nadvse nehumano pustit ljudi same dve uri, po drugi strani sva vedela, da bova imela na poročni dan kup drugih skrbi in obveznosti, tako da ne bova sproščena za fotografiranje. Dodatno sva ocenila, da dve uri portretnega fotografiranja premalo za kvalitetne slike. Ravno tako se bo kup ljudi hotelo slikat z nama in bi bil to dodatni kompromis, ali še dodatno skrajšati najino portretno fotografijo ali omejit skupinske slike. Dodaten problem je bilo tudi vreme, saj marca lahko pričakuješ vse od sonca do snežnega meteža.

                                                                                                                 foto: Matjaž Tavčar

Zaradi zgoraj naštetega sva se nato odločila za precej radikalen pristop. Odločila sva se, da bova imela portretno fotografiranje popolnoma ločeno od poroke. V praksi je to pomenilo, da smo se s fotografom dobili 14 dni pred porokov in v polni opravi izvedli celotno portretno slikanje. Tako sva za portretno fotografijo imela na voljo praktično cel dan in ko pogledam nazaj je bila to ena najboljših odločitev ,ki sva jih sprejela v povezavi s poroko.

Na poroki pa sva imela potem dovolj časa, da sva se v takšni in drugačni kombinaciji slikala z vsemi svati. Ob enem pa svatov nisva pustila samih, kar je nedvomno vplivalo na vzdušje. Ravno tako nisva bila nič obremenjena s samim fotografiranjem in je bil to eden od detajlov, ki je tudi nama omogočalo da sva res sproščeno uživala v poročnem dnevu.

                                                                                                 foto: Matjaž Tavčar

Poleg poročnega fotografiranja, sva imela tudi zaročno slikanje. Ideja tega je v tem, da sva imela možnost preizkusit fotografa in bi se lahko premislila, če z njegovim delom ne bi bila zadovoljna ob enem pa si je zena želela imet tudi serijo profesionalnih najinih slik.

Prvo fotografiranje je tako potekalo že v oktobru v Ljubljani. Zaceli smo na tržnici, nadaljevali na stopnišču Nebotičnika in v Križankah. Nato smo se slikali se v okolici ljubljanskega gradu in zaključili dan na vrhu stolpnice z kozarcem vina. Vse skupaj je trajalo okrog pet ur.

                                                                                                                 foto: Matjaž Tavčar

Naslednje fotografiranje smo izvedli 14 dni pred poroko. Vreme sicer ni bilo tako dobro kot sva želela, vendar pa je bila svetloba za portretno fotografiranje odlična. Zmanjkal je edino sončni zahod. Slikanje je potekalo v arboretumu Volčji Potok, Turjaškem gradu in Ljubljanskem Barju. Vse skupaj je trajalo skoraj sedem ur. Obakrat je portretno slikanje potekalo v sproščenem vzdušju in Matjaž je imel par res domiselnih idej za fotografije. In kot že rečeno sva bila z rezultati zelo zadovoljna.

                                                                                                                 foto: Matjaž Tavčar

Tretji dan fotografiranja pa je bil na sam poročni dan. Fotografiranje je trajalo od 11h naprej, ko je nevesta prišla od frizerja. Uradno smo bili dogovorjeni, da ostaneta poroko, do cc 1h (metanje šopka in podvezice). Dejansko pa sta z asistentko ostala do 3h. Iz izkušenj z fotografi na drugih porokah sem bil pozitivno presenečen predvsem nad tem da je tudi med zabavnim delom (od 19h do 3h) izjemno aktiven in imava kup fenomenalnih fotografij z ohceti. Drugi fotografi,ki sem jih imel priliko videt pogosto potem obsedijo in samo čakajo, dan naredijo par fotk metanja šopka in podvezice ter nato izginejo.

Fotografije so bile nedvomno področje kjer nimava pripomb.

FOTOGRAFIJA PRVIČ

Pri izbiri fotografa sva začela pravzaprav iz nič. Nisva imela niti prave vizije kakšne so cene, kakšna je ponudbo niti nisva poznala konkretnega izvajalca. Hitra uporaba googla je pokazala, da je ponudnikov dobesedno desetine. Slučajno sem naletel na http://www.najem-fotografa.si/, kar se je pokazalo za izjemno uporabno orodje. Preko tega portala sva poslala osnovno povpraševanje in v roku enega tedna prejela kakih 20 ponudb. Skupaj pa je bilo ponudb preko 40 ponudb. Pri tem, da so ponudbe, ki so rabile več kot dva tedna avtomatično odpadle.

Ponudbe so bile izjemno različne in so cenovno segale od 300 do 3000 EUR za na papirju enake storitve. Emaili, ki sva jih dobila so bili v grobem treh tipov. Prvi tip so bili polpismene enovrstične ponudbe tipa: poroko vam poslikamo za xyz EUR, pokličite če vas zanima. Odveč omenjat, da so bile te takoj odpisane. Drugi tip so bili generični odgovori. Ti so vključevali par vljudnostnih fraz, link do spletne galerije in generično ponudbo xy paket za toliko in toliko. Zadnje, ki jih je bilo daleč najmanj pa so bile ponudbe kjer so ponudniki dejansko prebrali povpraševanje in pripravili konkretno ponudbo glede na povpraševanje.

                                                                                                                foto: Matjaž Tavčar

Iz drugih in tretjih sem izbral 10 ponudb, ki so bile cenovno sprejemljive (mejo sva si postavila nekje na 1500 EUR) in so se mi dejansko dopadle njihove slike in me v ponudbi ni nič izrecno zmotilo. Vsakemu od ponudnikov sem na to na podlagi moje ocene njihovih slik dal oceno 1-10. Enako je, neodvisno od mojih ocen naredila tudi bodoča žena. Tako sva lahko neodvisno našla fotografe, kjer nama je obema vseč njegov stil. Fotografija je pač področje, kjer imajo vsake oči svojega malarja. In v bistvu je to daleč najbolj pomemben kriterij izbire.

Tokom izbora sva se srečala se z enim vprašanjem. In sicer ali želiva enega fotografa, fotografa in asistenta ali pa dva fotografa. Edini argument zakaj samo enega fotografa je v ceni, pa se to je zelo velik kompromis, če že v osnovi zbiraš najcenejšega fotografa. Glede kombinacije dva fotografa ali fotograf in asistent pa sva ugotovila, da ima oboje svoje prednosti. Glavna prednost dveh fotografov je predvsem v tem da na sam dan poroke lažje ujameta vse pomembne trenutke. Namreč dogajanje med poroko je hektično, hitro in predvsem neponovljivo. In mimogrede se fotografu v kader nekdo postavi v trenutku natikanja prstana ali pa fotograf med slikanjem svatov spregleda dogajanje pri malodoporočencih in tako dalje. Dva fotografa preprosto pomeni da je hkrati pokritega več dogajanja.

Pri portretnih fotografijah, pa bolj kot dva fotografa pomemben dober asistent. Tukaj imaš načeloma dovolj časa, ravno tako je focus točno na portretirancih (mladoporočencih). To da isti portret slikata dva fotografa ne predstavlja neke prednosti, medtem ko lahko asistent z dobro postavljenim odbojnikom omogoči bolj kvalitetne slike in je na splošno precej bolj uporaben kot še nekdo s fotoaparatom. Konkretno sva midva dala prednost slednjemu, ker sva računala tako zaročno portretno fotografiranje, kakor tudi ločeno poročno portretno fotografiranje.

                                                                                                                  foto: Matjaž Tavčar

Na podlagi ponudb in ocen sva izbrala tri ponudnike, ki sva jih ponovno kontaktirala za konkretno ponudbo točno glede najinih zelja (dodatni dan slikanja, zaročno fotografiranje, brez foto knjige…) Eden od ponudnikov je takoj odpadel, ker sva dobila nazaj generičen email iz katerega se je več kot očitno videlo, da niso prebrali kaj želiva.

Izmed preostalih dveh pa sva se odločila za fotografa Matjaža Tavčarja. Bistveni elementi, ki so prevladali so bili:

- elektronska komunikacija. Od prve ponudbe naprej so bili njegovi emaili vedno personalni. Osredotočil se je dejansko na stvari, ki sva jih želela in nikoli nisi imel občutka, da pošilja generične emaile.

- kvaliteta slik.  Oba sva ga ocenila zelo visoko. Povprečna ocen  je bila druga najvišja na seznamu v malenkostno razliko do najboljše ocenjenih. Je pa to zelo objektivna ocena saj gre striktno za to kaj je bilo všeč nama.

- Osebni stik. Sam se niti pod razno ne počutim fotogeničnega, zato mi je bilo zelo pomembno, da se zaštekam z fotografom in sem lahko sproščen. Z Matjažem smo se že na sestanku odlično ujeli tudi, ker smo približno enake starosti, študirali smo na isti fakulteti itd. 

- cena: kljub temu, da nisva gledala na stroške pri poroki vseeno cena igra vlogo pri izbiri fotografa. Matjaž je za tri dni fotografiranja (dva dni portretna fotografija in celotna poroka) računal 1300 EUR.

- ostalo: Matjaž dela z asistentom in pri obeh portretnih fotografiranjih je bil asistent izjemno uporaben. Sploh slike v neobnovljenem delu gradu bi bile brez odbojnika nemogoče. Dodatna plus točka v moji knjigi je tudi to, da je bil poleg obdelanih poročnih fotografij pripravljen dati tudi vse neobdelane fotografije v RAW formatu. To bo sicer v veliki meri počivalo na disku, ampak mogoče bom pa na stara leta imel željo in čas ob mrzlih zimskih nočeh urejat in obdelovat dodatne fotografije.

                                                                                                                   foto: Matjaž Tavčar

Rezultat Matjaževega dela si lahko pogledate v različnih člankih na tem blogu ali njegovi spletni strani.

DIAMANTI:

V prejšnjem članku je bilo govora o temu, kako sva samo pri nakupu diamantov prihranila več kot 1000 EUR.  Moja ideja je bila, da bi poročni prstan nosila skupaj z zaročnim prstom. Nad zaročnim prstanom sem še vedno popolnoma navdušena. Ker ima zaročni prstan precej velik centralni briljant je bilo treba za poročne prstane sestavit komplenementaren dizajn. Zapletlo pa se je pri tem, da bo sedaj na obeh prstanih (moj in njegov) vsega skupaj 48 briljantov velikost 0.01 karata. Ponudbe za briljante te velikost pa so med slovenskimi zlatarji med 20€ in 40€ (od uporabnice na enem od poročnih forumov forumu sva dobila celo informacijo, da nekateri te briljante prodajajo po 60€). Pri najinih prstanih bi to pomenilo med 1000 in 2000 € samo za kamne, kar je precej več kot sva pripravljen za to plačat.

Ker je dragi imel podobno izkušnjo že pri nakupu zaročnega prstana (za 0,5 karata so v Sloveniji hoteli tudi preko 1500€) sva se lotila iskanja teh diamantov tudi izven Slovenije. Da malce skrajšam zgodbo:  0.01 karatni diamanti dejansko stanejo 7.90$, kar skupaj z DDV (ker jih je bilo za več kot 22€) pomeni manj kot 8€ na diamant. Od kje potem zadeva pride na 40 ali celo 60€ si ne znam predstavljat.

                                                                                                                  foto: Matjaž Tavčar

Ko sva o tem vprašala enega od zlatarjev, kjer diamanti stanejo 40€ (odveč omenjat, da on ne bo delal prstanov) je razložil, da on dela samo z diamanti VVS1, ti za 8€ pa so VVS2 in niso primerni. Ravno tako je trdil, da imajo njegovi diamanti ustrezen certifikat.

Ker vsaki zgodbici ne nasedeva sva si malo prebrala na temo diamantov. Prvo dejstvo, ki sva ga ugotovil je, da 0,01 ct diamanti nimajo nikakršnega omembe vrednega certifikata. Certifikacija po priznanih standardih  (GIA, AGS, IGI…) namreč ni zastonj in stane precej več kot so 0.01 CT diamanti vredni. Tako, da kljub temu, da se pri teh diamantih uporablja enako oznake za kvaliteto le te niso nikjer uradno potrjene. Pri ocenah teh diamantov si prepuščen dobri volji proizvajalca/prodajalca. Še posebej je to očitno, kadar je med dvema briljantoma minimalna razlika (recimo VVS1 in VVS2, do česar pridem v nadaljevanju).

                                                                                                                  foto: Matjaž Tavčar

Ampak to, niti ni problem (razen dejstva, da gre pri trditvi, da so diamanti certificirani za zavajanje), bolj bistveno pa je, da so ti diamanti preprosto premajhni, da bi se s prostim očesom kakorkoli videla razlika med eno barvno stopnjo ali eno stopnjo čistosti. Pri večjih briljantih se namreč tudi razlike, ki načeloma niso vidne s prostim očesom odražajo v blesku in splošnem izgledu diamanta.

In to nas pripelje do trditve, da so njegovi diamanti 40€ zato, ker gre za diamante kvalitete VVS1. VVS1 je ena od lastnosti diamanta in sicer čistost diamanta. VVS načeloma pomeni, da gre za nečistoče, ki jih izkušen draguljar s težavo najde z 10x povečavo. Med VSS1 in VVS2 je razlika v bistvu v tem kako težko je te nečistoče najti. Do tukaj je to vse lepo in prav in pri večjih diamantih je to nedvomno ena ključnih lastnosti, ker bistveno vpliva na lesk. Ampak mi tukaj govorimo o manj kot 1,5mm velikih kamenčkih in o temu, da je ocena VVS1, VVS2 prepuščena osebni presoji posameznika, ki diamant prodaja.

Več kot sva prebrala na to temo bolj očitno je bilo, da je pri 0.01 CT briljantih razlika med VVS1 in VVS2 zanemarljiva in razlike v praksi ni. Še posebej, ker dejansko ne obstaja verodstojno merilo kdaj je nek diamant VVS1 in kdaj VSS2. Nenavsezadnje pa za 10€ dobiš tudi VVS1 0.01 briljante. Edino izjemno težko jih je dobit, sploh večjo količino, ker se vsi večji trgovci izogibajo tako visoke oznake čistosti pri tako majhnih diamantih.

                                                                                                                  foto: Matjaž Tavčar

Tako, da če ima katera od nevest željo po prstanu z večjim številom briljantov in je bila ključna ovira cena, se da precej prišparat na temu, da si kupiš svoje briljante. Moji so bili po ceni 8€ na kos (pa bi z recimo VS1 kvaliteto lahko prihranil še 1€ po kosu). Poštnina je bila brezplačna in je trajalo 10 dni da sem jih dobil. V kolikor bi doplačal 30$ bi mi jih fedex dostavil v 3-4 dneh. 

Potem pa je seveda potrebno najti še ustreznega zlatarja, da prstane naredi, ker se nekateri s bolj ali manj neumnimi izgovori izogibajo temu, ker več kot očitno zgubijo lep del marže. Pri zaročnem prstanu je vsekakor zmagal izgovor, da za prinešeni briljant ne morejo jamčit kakovosti vgradnje.

Drugače sva diamante do sedaj kupovala preko www.bluenile.com in www.israel-diamonds.com/. Preko Bluenile je bil kupil osrednji kamen za zaročni prstan, ker oni prodajajo samo večje diamante z ustreznimi certifikati (GIA). Njihova bistvena prednost je v tem, da imajo izpostavo v EU (Irska) in se izogneš dodatnemu plačevanju DDV in uvažanju. Israel diamonds pa prodajajo vse vrste tudi manjših diamantov. Pošiljajo tudi brez dodatne poštnine (dostava 10-14 dni) ali preko fedexa. Vedno pa se lahko za 8€ naroči samo en briljant in se potem preveri pri lokalnem zlatarju kvaliteto.

PRSTANI

Za prstane dolgo nisva imela ideje, kaj točno sploh hočeva. Želela sva da so prstani unikatni ob enem pa ne smejo bit extravagantni. Namreč poročni prstan je nekaj kar naj bi nosil celo življenje in če je oblika preveč izrazita se ga hitro naveličaš. Ravno tako so naju opozorili, da matirane površine sicer izgledajo lepo vendar se zelo hitro poškodujejo in mat površina kmalu zgleda popolnoma gladko in jo je se posebej pri moških prstanih potrebno obnavljat praktično na pol leta.

Končna ideja o prstanih se je izoblikovala šele pri zlatarki. Osnovna ideja moje drage je bila, da bi namesto samostojnega poročnega prstana le tega nosila skupaj z zaročnim. Namreč nad zaročnim prstanom je se vedno izjemno navdušena. Zaročni prstan (kot je razvidno iz slik) pa je zgrajen okrog pol karatnega centralnega diamanta. Z obeh strani pa ga spremljajo po trije 0,01 ct diamanti.

                                                                                                               foto: Matjaž Tavčar

Ideja za njen prstan je bila sledeča:

Prstan ima na zgornji površini in na eni stranski površini 8 krat po tri  diamante 0,01 ct. Skupno je na njenem prstanu tako 24 briljantov. Briljantov pa ne sme biti na površini, ki se stika z zaročnim prstanom, ker bi se uničeval zaročni prstan.

                                                                                                               foto: Matjaž Tavčar

Ko sva imela dorečen njen prstan sva imela z moškim precej manj težav. Ohranila sva idejo 4 krat po 3 tri briljante. Samo na mesto na zgornji površini so razporejeni po obeh stranskih površinah. Na ta način moški prstan ni preveč vpadljiv oziroma izrazit. Ob enem pa je unikaten in skupaj z njenimi prstani tvori celoto. Tako kot na zenskem prstanu je tudi na tem prstanu 24 diamantov 0.01 ct.

                                                                                                               foto: Matjaž Tavčar

Skupno je tako na obeh prstanih 48 diamantov. Kdor se je zanimal za cene prstanov se tukaj najbrž drži za glavo zaradi cene. No, skupna cena prstanov (material, delo in diamanti) je bila pod 900  EUR. Vendar bo o temu kako zlatarji v Sloveniji nategujejo z cenami diamantov in kako lahko do enakovrednih diamantov prideš za 1/4 cene več govora v naslednjem prispevku.

Naslednje vprašanje pri prstanih je bilo iz kakšnega materiala naj bodo. Ves nakit, ki ga zena nosi je v beli barvi (belo zlato, platina, srebro...) tako da glede barve ni bilo dileme. Platina se nama je zdela preprosto predraga. Glede belega zlata pa imam o njem precej slabo mnenje. V bistvu vzameš cisto belo surovino in jo zamažeš z rumenim zlatom potem pa jo pobarvaš nazaj na belo. Naravna barva belega zlata )sploh 18 karatnega) je namreč umazano siva.

                                                                                                               foto: Matjaž Tavčar

Po nekaj googlanja sem ugotovil, da je belo zlato sestavljeno iz cc 80-90% paladija, ki mu primešajo zlato. Paladij pa je plemenita kovina iz družine platin. Podobno kot platina je izjemno trda in naravno bele/srebrne barve. In vse kar se doseže z dodajanjem zlata je, da se izgubi naravna barva zato je prstane potrebno barvat (rodinirat). Cisti paladij pa je po mehanskih lastnostih precej podoben platini, molska masa pa je bližje klasičnemu zlatu. Cena prstana iz paladija pa ni nič višja od klasičnega belega zlata. Nenavsezadnje tudi paladij predstavlja 80-90% belega zlata.

Tako sva imela design in material zbran. Glede zlatarja ni bilo dileme. Prstane nama je naredila Syntia Maja Milani, ki ima atelie v centru Ljubljane na Nazorjevi. Ista zlatarka mi je na podlagi skice naredila že zaročni prstan, delala je poročne prstane tudi moji priči lansko leto in smo bili z njenimi izdelki in odnosom izjemno zadovoljni.

                                                                                                               foto: Matjaž Tavčar

Ravno tako ni imela nikakršnih pomislekov okrog tega, da nam nakit naredi iz paladija. Nekateri zlatarji, kjer sva se informativno zanimala niso bili pripravljeni delati nakita iz čistega paladija, ker s tem se niso delali. In kar je bilo bistveno nobenih težav ni bilo s tem, da naredi prstane iz diamantov, ki jih midva priskrbiva. To je ceno iz preko 2000 EUR spustilo na sprejemljivih 900 EUR.

TORTA:

Torta je bilo področje, kjer nisva popolnoma nič komplicirala glede izvajalca, saj sva imela že v naprej praktično izbrano slaščičarno Sladka Jama, kamor kar redno zahajava, kar pa ne pomeni, da nisva kompliciral pri sami izvedbi.

Prvo vprašanje je bilo kako naj torta izgleda. Ker sva imela že zastavljeno temo sva se lotila iskanja torte na temo potovanj, saj nisva želela designa torte prilagajat stojalu, ki ga ima slaščičar slučajno na voljo. Osnovna ideja je bila, da bi bila torta v nadstropjih v obliki potovalnih kovčkov. To se nama je odlično poklopilo v celostno podobo. Vozovnice kot prvi korak na potovanju, naslednji korak so potni listi na koncu večera pa so tudi kovčki že simbolično spakirani. Želela sva da je torta na videz enostavna (brez nepotrebnih okraskov in barv) a se vedno detajlna. Kot je razvidno iz slik je to nedvomno uspelo.

                                                                                                      foto: Matjaž Tavčar

Seveda pa je vse v prezentaciji in zgolj torta na podstavku je premalo. Na vseh porokah do sedaj, so potem na torto nataknili prskalico in jo v temi pripeljali na oder. Pač neskončno zlajnano in nezanimivo. Zato sva želela nekaj več in predvsem nekaj drugačnega.

Porodila se je ideja o torti, ki se pripelje v oblaku megle osvetljenem z vijolično barvo. Po konkretnem brainstormigu, ki je vključeval pol zaboja piva in vsaj tri načrte za USS Enterprise NCC-1701-E se je izoblikovala ideja o namenskem vozičku in belem dimu, ki nastane z sublimacijo zmrznjenega CO2 (suhi led).

Ideja je v par dneh prerasla v prototip kot je na sliki. Voziček je dobil namenski žleb za suhi led in leseno ploščo, ki jo je mogoče ločit od celotnega vozička. To je bilo nujno, saj je slaščičar torto naredil neposredno na plošči vozička in bi bilo skrajno nerodno če bi jo moral delat na vozičku. Tako je pa ploščo lahko vzel slaščičar, na njen dokončal torto, potem pa se je plošča postavila direktno na voziček.

Posnetek testiranja vozička:

Dodatek k temu so bile nato na spodnji rob plošče prilepljene ledice, ki so megli, ki je nastajala pri sublimaciji CO2 dale vijolično barvo. Zaradi tega je bilo na vozičku pustit prostor za avtomobilski akumulator, ki ima idealno voltazo za klasične led trakove.

Po kar nekaj nadvse zabavnega testiranja smo ugotovili, da je nekje najbolj primerno razmerje nekje 3,5 kg zmrznjena CO2 in 20 litrov cim bolj vroče vode. To omogoča skoraj minuto in pol goste bele megle, ki se vali iz vozička. Dokončno pa se preneha kadit šele po 10 minutah.

                                                                                                      foto: Matjaž Tavčar

Na slikah in posnetku zal ni možno videt kako je vse zgledalo v živo. Ampak kombinacija megle, led luči na vozičku, kakor tudi ledic v namizni dekoraciji je izgledalo naravnost fantastično.

Še youtube posnetek, žal ni najboljši ker pretemen ampak drugega ni :)

Drugače samo delo z suhim ledom ni težavno ali nevarno. Omogoča 101 zabaven eksperiment (vpišite dry ice v youtube). Suhi led se za ceno 2€ na kilogram dobi v trgovini s tehničnimi plini Messer. V Ljubljani se nahajajo v Črnučah. Suhi led imajo po navadi na zalogo, samo je vseeno dobro poklicat v naprej. Suhi led se lahko hrani v navadni hladilni torbi, edino ne sme se ga hermetično zapret (hladilne torbe tako ali tako niso hermetično zaprte). Izgube v hladilni torbi so okrog 15% na 24 ur. Tako da 10 kg, ga je več kot dovolj. Je pa tudi idealen način za hlajenje pijače, saj sublimira in ne razreči pijače kot navaden led.

                                                                                                foto: Kevin Cunningham 

Samo torto je delala slaščičarna Sladka Jama. Torta je bila narejena za 100 ljudi in jo je bilo več kot dovolj. Narejena je bila v štirih nadstropjih od tega je bilo prvo nadstropje iz stirodura in je sluzilo zgolj izgledu. Okuse sva zbirala po želji in sva se odločila za tri različne okuse (borovnica, piškotek in jagoda). Cena torte za 100 ljudi z dodatno tično maso zaradi fake torte je bila 350€. Dostave torte iz Ljubljane do Turjaka nam niso posebej računali. Ravno tako je bilo potrebno narediti novo stojalo točno za najino torto, kar nam niso zaračunali.

Glede izbire slaščičarne nisva imela dileme, ker k njim hodiva od kar so v Zupančičevi jami odprli slaščičarno. Njihove sladice in sladoled so reden priboljšek na najini mizi in tudi na kosilu kjer sva se zaročila je bila na mizi njihova sladica.

Tudi za to torto so se izjemno potrudili. Izgled je bil tak kot sva si ga zamislila in so ga naredili na podlagi slike, ki sva jo poslala. Za torto so naredili namensko stojalo in jo dostavili okrog 23h, ko je bila dokončana. In kar je najbolj pomembno torta je bila izjemno okusna. O tem priča predvsem to, da praktično nihče ni pustil torte, kar se na porokah rado dogaja.

Med pripravo na poroko sva se na poročnem sejmu v Kranju srečala se z slaščičarstvom Cerkovnik, ki so pustili dober vtis. Pripravljajo vse od tort, potic in sladkega ter slanega peciva. Po informacijah,ki sva jih zbrala so zelo cenovno konkurenčni in sva razmišljala, da bi pri njih vzela slano pecivo za pogostitev doma. Na koncu sva sicer imela drugačno izvedbo ampak so vsekakor pustili dober vtis. Organizirajo pa vsako leto v februarju pokušino tort za vse pare, ki se zanimajo za njihove torte. Dobila sva sedem koščkov torte, ki pa naju v primerjavo z tortami, ki jih delajo v Sladki jami niso prepričali.

ČASOVNI ROKI DRUGIČ

Kot v prejšnjem sestavku bo govora o dejanskih časovnicah glede posameznih elementov poroke.

Vabila:

 Iz izkušen je nekje najbolj primeren čas za povabilo okrog 10-12 tednov pred dogodkom. Podobno sva tudi midva vabila razposlala/razdelila slabe tri mesece pred dogodkom. Taksno časovno obdobje je za večino ljudi najbolj primerno, je pa še vedno dovolj časa da se zbere potrditve. Pošiljanje vabila prej ni smiselno, ker je velika verjetnost, da bo kdo pozabil potrditi ali da bo celo pozabil na dogodek. Pošiljat kasneje pa je na eni strani problematično zaradi same organizacije po drugi pa tudi precej nesramno do povabljencev, če vabilo dobijo teden dva pred dogodkom.

Pri pošiljanju vabil pa sva se srečala tudi s problemom, da je nekaterim 12 tednom pred dogodkom vseeno prepozno, sploh ker sva imela nekaj gostov iz tujine. To težavo sva rešila s t.i. save the date. Vsem gostom sva konec oktobra poslala spodnjo sliko po elektronski posti. Strošek za to je bil ničen, časa nama pa tudi ni vzelo ne vem kaj. Sva pa na ta način tistim, ki morajo planirat malce bolj v naprej dala vedeti kateri datum so zasedeni.

Sama izdelava vabila mi je vzela en vikend dela, ampak o temu bo več govora v nadaljnjih člankih, ko se bom posvetil vabilom. Če boste dali vabila tiskat nekomu tretjemu je treba računat nekje na en teden .

Dekoracija (ebay,aliexpress...) :

V nadaljnjih člankih bo več govora in slik o vseh neumnostih, ki sva jih naročila preko ebaya. Tukaj pa samo par besed o rokih. Bistvena razliko glede dobavnih rokov je predvsem v tem od kje se kupuje. Za izdelke znotraj EU je dobavni rok okrog 10 dni, medtem ko je pri naročilih iz kitajske potrebno računat na vsaj  30 dni, se pa lahko hitro zgodit tudi več. Seveda je hitreje, če so pošiljke poslane preko dostavnih služb kot so DHL, FedEx..., ki pa so seveda precej dražje. Za večino pošiljk z redno pošto s kitajske se ponavadi poštnina ne plača posebej.

Pri naročilih z aliexpress je potrebno (poleg navedenih dostavnih rokov) upoštevat tudi 5 - 30 dni za pripravo naročenega blaga. Točni roki so odvisni od izvajalca pa tudi od količine robe na voljo. Pri aliexpress za razliko od ebaya pogodba ni sklenjena takoj, ko nekaj naročiš ampak mora to potrdit tudi prodajalec. In to lahko traja tudi par tednov.

Obleka:

Midva sva dala sešit tako moško kot zensko poročno obleko. Za zensko poročno obleko je šivilja potrebovala cc 8 tednov, za moško pa 5 tednov. Če bi bilo potrebno bi se dalo hitreje, si je pa dobro pustiti kak teden več, da se lahko izvede kakšno dodatno pomerjanje. Pri naju pa je vse skupaj trajalo malo dlje tudi zato, ker so bila pomerjanja možna samo ob vikende, pa se to nisva bila vse vikende v Sloveniji. Tudi z žensko obleko je bilo precej dela, ker je bilo ogromno igračkanja s čipko.

Prstani:

Za izdelavo prstanov je dobro predvideti cc mesec dni. Pri naju je dober teden dlje, ker sva diamante za prstane naročala posebej, saj so v tujini bistveno cenejši.

Torta:

Torto slaščičar dejansko dela praktično zadnji dan. Vseeno pa se je potrebno pravočanno dogovoriti, ker večin ma več kot ene ali max dveh tort na isti dan ne morejo narediti. Je pa izbira slaščičarja z degustacijami vsekakor dobra sprostitev.

To v grobem zaključuje uvodni del bloga, ki je bil namenjen predvsem planiranju. V nadaljevanju pa nameravam pregledat posamezne dele poroke, proces izbire in izkušnje z izvajalci.